Ko gibanje in prehrana nista več dovolj za ZDRAV življenjski slog

V današnjem času hitrega načina življenja se ljudje že zavedajo, kako pomembno je poiskati zase ustrezen življenjski slog za ohranjanje zdravja. To kažejo tudi tovrstne raziskave, kjer se vse več ljudi zaveda, da je zdravje vrednota. Stres je pogosto glavni razlog za napetost, kar se posledično kaže na različne načine v življenju vsakega posameznika. Med drugim je lahko tudi sprožilec za nastanek številnih bolezni, katerih seznam je vedno daljši, kot ugotavlja zdravstvena stroka. Prevelika delovna obveznost, premalo časa za sprostitev, nezdravo prehranjevanje, premalo gibanja in še vsi ostali dejavniki nezdravega življenjskega sloga (nezavedno življenje) vodijo h konstantnemu povečanju števila kroničnih bolezni. Tudi iz lastnih izkušenj lahko rečem, da kaj hitro zapademo v kolesje prezaposlenosti, zmedenosti in zanemarjenja negovanja zdravega načina življenja, kamor v velikem odstotku spada bežanje od samega sebe. To seveda prinaša velike psihološke posledice, ki najedajo lastno zdravje in zdravje ljudi s katerimi ste. Bolj ko se odmikate od svojega stebra “jaza”, bolj vam na pot prihajajo nič kaj prijetni izzivi, ki pa so lahko kar boleči in dramatični.

Tudi navidezni zdrav življenjski slog ima lahko v ozadju mnogo globljo sliko in resnico. Ko se spomnim iz preteklosti, ko sem bila polna žalosti in jeze, sem preko športa zahajala čez meje mojih zmogljivosti in stradanja lastnega telesa. S tem početjem sem dobesedno izčrpavala vsako mojo celico, tako daleč, da se mi je porušil celoten sistem telesa in tako prešel v sovraštvo samega sebe. Na celični ravni ni prepoznal več svoje funkcije obrambe, ampak je vse imel za tujek, tudi zdrave celice, ki so ključne za dobro imuniteto telesa.

Telo je s tem začelo kazati, da ima dosti in začel je vračati hitreje kot si lahko misliš. Z zvijanjem prstov na rokah, z nemogočo utrujenostjo, zateklimi in bolečimi sklepi, me je dobesedno dal v krč in mirovanje. Vstajanje iz postelje je bila prava fantastika, ko se sestavljaš kot iz kocke in čakaš, da se ti zategnjeni prsti sprostijo, da lahko primeš kljuko. Da o oblačenju ne govorim. Groza, ko se spomnim. Še bolj grozno pa je bilo to, da nisem odnehala. Nisem kazala bolečin, razen kdaj pojamrala. In tako sem si priigrala avtoimunsko bolezen Sjogrenov sindrom, ki je vrsta revmatične bolezni in prizadene tako sklepe kot tudi žleze z zunanjem izločanjem. Sočasno so se mi začeli razvijati na obeh nogah palčne kosti – Hallux valgus, Raynaudov
sindrom/fenomen (moteni pretok krvi v okončinah) ter kasneje ugotovljena huda astma. In, kaj je pri tem največja ironija, da se nisem imela toliko rada, da bi začela gledati na trenutno situacijo drugače. Vse kar sem naredila je bilo to, da sem hodila od zdravnika do zdravnika, a moj način delovanja je bil isti. Seveda dobiš najmočnejšo tableto, en kup zdravil za vpihovanje ter s tem navidezno ozdravitev. In tako se je moja navidezna “prava” pot nadaljevala, v istem tempu in ne-zavedanju.

Kazni’ neposlušnosti so se nadaljevale preko nesmiselnega zloma, kolesarske prometne nesreče z nezavestjo, pretresom možganov, delno natrganim ušesom in obrazom polno delčkov stekla, devet centimetrov premera odprto kolensko rano ter močno udarjeni hrbtno – vratni del vretencev. To je res bila sreča v nesreči.

Dve leti  kasneje, nenavadne izkušnje s križnim ugrizom, nezmožnosti govorjenja šumnikov in kasneje težje operacije čeljusti, katera danes skriva petindvajset vijakov ter nečutenje brade in spodnje ustnice. Po tem procesu so sledili težki izzivi okrevanja, treniranja mišic čeljusti in osnovne potrebe hranjenja. Noro, ko se spomnim. Prvih štirinajst dni nič govorjenja, nič dihanja skozi usta, pa vendar možnost hranjenja skozi brizgo. In kaj je še lahko hujše, biti v tistem trenutku v enakih izkušnjah, kot takrat še med nami naša mami, ki je z diagnozo raka na vratu ter obsevanji izgubila možnost hranjenja in govorjenja. Na srečo takrat je še lahko pisala, ampak sma spoznali, da tišina pove veliko več kot beseda.

 Utrujenost je naraščala iz vseh smeri čustvenih doživljanj, dokler ni prišlo do prelomnega ‘AHA’ momenta in tudi prelomnice v mojem življenju, ko mi je dalo dovolj moči in odločnega ‘DOSTI JE TEGA’. Lahko rečem, da je dobesedno šlo za smrt in ponovno rojstvo, kajti mami je ugledala večno mavrico točno na moj rojstni dan ter mi s tem podarila novo življenje in dojemanje sebe v njem.

In od tu naprej se je moja pot začela, korak za korakom v nov način hoje, dihanja in gledanja na svet okrog sebe.

In od tu naprej si štejem svoje življenje.

Ni bilo in ni lahko, je pa vredno.